Nataša Kos Križmančič je vodja edine licencirane šole Sorensensistema v Sloveniji, obenem pa je terapevtka, ki že več kot deset let izvaja terapije z inovativnimi metodami, ki so nastale skozi 40-letno delo danske refleksoterapetvke Lone Sorensen.
V: V Sloveniji, kjer še vedno velja »pravilo«, da je tisti poklic, za katerega se izučiš kot mlado bitje, tudi tisti, ki ga opravljaš skorajda vse do upokojitve, ste gotovo nekaj posebnega. Plesalka, ki je opravila študij na priznani plesni akademiji v Amsterdamu, je danes ena od najtesnejših sodelavk svetovno uveljavljene danske refleksne terapevtke Lone Sorensen, ki izobražuje po vsem svetu. Kako se je zgodil ta premik? S tistim prvim dotikom?
O: Premik se je zgodil postopoma, skoraj neopazno, kot bi si dogodki sledili v nekem sprva nesmiselnem, nato pa osmišljenem redu. Že na akademiji sem se pri predmetu Preventiva poškodb seznanila z načinom treninga, ki omogoča zdravo in dolgo kariero plesalca. Ta filozofija, ki so ji bili profesorji na akademiji zavezani tudi v praksi, mi je bila takoj blizu. Poleg tega sem se tudi sama soočala s poškodbami, tako v času dela pri belgijski skupini Ultima Vez kot tudi kasneje, ko sem se vrnila v Slovenijo. Rehabilitacija je bila v obeh primerih dolga za nestrpno mlado plesalko in koreografinjo, a sem se tudi veliko naučila in lahko rečem, da sem se v veliki meri pozdravila sama.
V: Predvidevam, da vas je vedenje o delovanju mehanizmov zdravljenja močno privlačilo že ves čas.
O: Res je, le zavedala se tega nisem. Šele ko sem spoznala refleksoterapijo, sem ozavestila, da je to lahko moj naslednji poklic. Prvo srečanje z obrazno refleksoterapijo je bilo zame usodno, tu je res šlo za ljubezen na prvi dotik. Občutek po prvem tretmaju obrazne refleksoterapije je bil neopisljivo lep, počutila sem se celovita, očiščena, izpolnjena. Od tu dalje se že skoraj desetletje poglabljam v terapevtsko delo, ki se izvaja na obrazu, močno pa vpliva na delovanje možganov, na hormonalne žleze, čustveno ravnovesje, hkrati je odlična protibolečinska terapija in nevrološka rehabilitacija. Avtorica metode, gospa Lone Sorensen, s katero že desetletje tesno sodelujem, me je nedavno povabila, da skupaj z njo in kolegico iz Japonske izvajamo program nevrološke rehabilitacije v njenem centru v Omanu. Program je delno podprt s strani Ministrstva za zdravje in Ministrstva za šolstvo v Omanu.
V: Nevrološka znanost je kljub velikim napredkom medicine še vedno veja znanosti, ki vedno znova osupne. Obrazna refleksoterapija s stimulacijo refleksnih con in akupresurnih točk človeka nevrološko spreminja. Kako je to sploh mogoče? Lahko laično razložite?
O: Stimulacija, ki jo izvajamo na obrazu in tudi stopalih in dlaneh, močno deluje na pretok v štirih telesnih sistemih, živčevju, meridianih, limfi in krvožilnem sistemu. Delovanje na živčevje ima takojšen odziv in s ponovitvami omogoča nastajanje novih nevroloških poti. Ko so vzpostavljene nove živčne poti, je omogočena rehabilitacija izgubljenih ali okrnjenih funkcij ter izgradnja novih. Če torej nekdo po možganski kapi težko govori, izgublja spomin, se ne more več sam obleči ali pa če denimo otrok težko sledi pouku in pomanjkljivo razume snov v šoli, ima pogojene čustvene reakcije, je z vzpostavitvijo pretoka informacij preko živčevja, vzpostavitvijo novih živčnih poti in vzpostavljanjem biokemičnega ravnovesja v organizmu, možno pridobiti izgubljene funkcije oziroma optimizirati delovanje možganov in telesa v celoti.
V: V katerih primerih je obrazna refleksoterapija še koristna?
O: Obrazna refleksoterapija se obnese tudi v primerih kroničnih bolezni in kompleksnih zdravstvenih stanj, ko je težko določiti, kaj je bilo prej, jajce ali kokoš. Za analizo vzrokov nastale kompleksne zdravstvene situacije imamo uporabno orodje, roke, ki zaznavajo najmanjše spremembe v podkožnem tkivu obraza in z analizo teh razberemo kateri del telesa je v neravnovesju in torej potrebuje podporo. Z vzpostavitvijo ravnovesja v delovanju posameznega organa ali dela telesa, celoti omogočimo optimizirano delovanje. Prične se proces samozdravljenja in simptomi sčasoma zbledijo. Terapija je dragocena tudi v času rehabilitacije po operacijah, saj pospeši proces zdravljenja in podpira cilje medicinske oskrbe.
V: Marca boste vodili seminar Refleksna terapija za razvojne in učne težave otrok. Ko ste pred dvema letoma vodili pilotni projekt na OŠ Poljane, so bili rezultati naravnost osupljivi. Boljše pomnenje, umirjenost, nič več nočnih mor … Po eni strani je težko sprejeti, da že naši otroci potrebujejo sprostitev te vrste, da sploh lahko zdržijo nori tempo vsakdana. Kako so se ti otroci “preoblikovali” pred vašimi očmi v desetih tednih trajanja projekta?
O: Pri svojem terapevtskem delu sem opazila, da ima vse več otrok težave, ki smo jih nekoč pripisovali starejšim, da se v zadnjih desetletjih vse več otrok sooča s posledicami sodobnega načina življenja, vse več se jih zapira vase. Ne uspejo izraziti in razviti svojih potencialov; imajo čustvene težave in doživljajo hude stiske ob soočanju z zahtevami tako v šoli kot doma. V OŠ Poljane v Ljubljani sem naletela na plodna tla za pilotni projekt, ki sem ga že nekaj časa pripravljala in gnetla v mislih. Moralno so ga podprli vsi sodelujoči, starši, otroci, strokovna služba, učitelji in ravnatelj. Otroci so na terapije prihajali z velikim veseljem, vsakič bolj, saj so od prve terapije dalje čutili pozitivne spremembe, lažje so se učili, tako v šoli kot doma, bili bolj odprti in pri pouku ter v stikih z vrstniki pripravljeni sodelovati. Lažje, hitreje in z manj napakami so prebrali besedilo, bolje so razumeli prebrano. Če so prej potrebovali več ur, da so se zvečer umirili, je bilo nato dovolj deset minut, da so zaspali in trdno spali do jutra brez nočnih mor. Tudi otrok, ki je imel samomorilska nagnjenja, je zaživel povsem drugače.
V: Pred začetkom in po končanem projektu ste opravili tudi strokovne teste. Kaj so pokazali?
O: Predvsem očiten napredek otrok z disleksijo in motnjami v razumevanju prebranega. Kljub bogatim izkušnjam pa me je presenetil odziv širše javnosti na naš pilotni projekt. Nisem pričakovala tako velike, spontane medijske podpore in številnih odzivov staršev in svojcev otrok iz vse Slovenije. Problem, ki sem ga zaznala, je torej še veliko bolj obsežen, kot sem si predstavljala. Današnji otroci bi za reševanje svojih težav potrebovali dostop do obrazne refleksoterapije, te sodobne terapevtske metode, ki združuje znanja različnih strok in omogoča hiter, varen in naraven napredek na številnih področjih. Predvsem pa otroku omogoča spoznanje, da zmore. To je po mojem mnenju najdragocenejša popotnica za življenje.
V: Sprostitev in počitek sta dve stvari po katerih sodobni človek najbolj hrepeneče pogleduje. Brlimo kot vešče in se nikoli ne ustavimo. Kako se to konkretno pozna na našem telesu, natančneje obrazu?
O: Zavedati se moremo, da je naše telo, tako kot vse v tem vesolju, podvrženo različnim ciklom, torej ne deluje premočrtno. Od našega telesa zato ne moremo pričakovati le aktivnost, od našega uma le uspeh in od našega duha le razvoj. Potrebujemo tudi nasprotje tega; počitek, umiritev in razmislek na poti. Če sebi, svojemu telesu ne privoščimo dovolj sprostitve in počitka, bodo sčasoma naše šibke točke vse bolj izrazite. Na telesni, umski in duševni ravni. Nenehen pogon se prelevi v izgorelost, kronične bolezni ali v neutolažljivo nezadovoljstvo, tudi depresijo. Iz začaranega kroga je težko izstopiti. Potrebna je pomoč, spodbuda. Obraz je kot mikrosistem, odraža stanje celega telesa. Preko obraza lahko delujemo na celoten organizem in psiho. Poznati je treba vzvode, ki pa so očem skriti. Dotik je tisti, ki odpira vrata. Z natančnimi stimulacijami in delovanjem na določene točke in področja na obrazu izkušen terapevt uspe posamezniku pomagati zasijati v vsej svoji moči.
